Josip Broz Tito je pokopan v Hiši cvetja v Beogradu, a oči, usmerjene v njegov grob, se pogosto znajo preusmeriti v zbirko palic, ki visijo na steni v bližini. Vse te palice so iz letne štafete mladosti, ene od velikih sponk socialistične Jugoslavije.
Vzpostavitev dirke
Ni skrivnost, da socialistični režimi ljubijo nekaj pompa in okoliščin, razzmatazz okoli štafete mladosti (štafeta mladosti, v srbščini) pa je odkljukal vse potrebne škatle. Štafeta je dosegla dva glavna cilja socializma - in sicer združitev celotne države v enem izzivu ter aktivno vključevanje mladih.
Jugoslavija je iz druge svetovne vojne izstopila kot združeni narod samo v mednarodnih pogovorih. Država je bila v prvi polovici štiridesetih let propadla z grozo tridelne državljanske vojne, Josip Broz Tito pa je bil moški, ki je vse skupaj povezal. Njegova mantra 'Bratstvo in enotnost' je nenehno zvonila po državi, vendar je Jugoslavija še vedno potrebovala nekaj, da bi združila mlajše generacije.
Ideja je prišla iz študentske organizacije v osrednjem srbskem mestu Kragujevac, kjer je domovina srbske avtomobilske industrije. Predpostavka je bila preprosta - palico je bilo treba prevažati iz mesta v mesto, prečkati celotno državo, preden so ga na njegov uradni rojstni dan, 25. maja, izročili Titu.
Spominski park v Kragujevcu © Alionabirukova / Shutterstock
Prve dni
Na prvi dirki, ki je prevozila 9000 kilometrov, se je udeležilo 12.500 otrok in tudi 15.000 podpisov mladih v šumadijski regiji. Prvotna štafeta se je dejansko končala v hrvaški prestolnici Zagreb, kmalu pa je bila sprejeta odločitev, da ciljno črto prestavimo v jugoslovansko prestolnico Beograd. Kje se je začela dirka? Titova domača vas seveda, majceno mesto Kumrovec.
Kot uradna državno odobrena prireditev je očitno pomagalo, vendar se je velikost štafete mladih hitro izpraznila. Do leta 1950 se je dogodka, ki je zdaj trajal en mesec in zajel vsa večja mesta Jugoslavije, udeležilo več kot milijon otrok. Štafeta je bila tisti mesec glavni dogodek na radiu in televiziji, saj so Jugoslovani od vsepovsod navdušeno spremljali napredovanje štafete iz Kumrovca vse do nogometnega stadiona Jugoslovanske ljudske armade in Titove roke. Leta 1957 je štafeta formalno postala državni praznik.
Štafeta gre skozi Slovenske Konjice leta 1964 © Danilo Škofič / WikiMedia Commons
Titova smrt in nenadni upad
Štafeta je bila v teku, ko je Tito leta 1980 umrl, in štafetno palico so nemudoma postavili na tla. Takšno je bilo Titovo držanje nad Jugoslavijo, nekoliko je presenetljivo, da se je dirka nadaljevala tudi v letih po njegovem prehodu, zadnja dirka pa je bila leta 1988. Navdušenje nad Jugoslavijo je zamrlo, zato je navdušenje nad simbolično releji enotnosti vse prej kot ugasnilo.
Končni žebelj v štafetni krsti je prišel leta 1987. Vsako leto je potekalo državno tekmovanje za odločanje o uradnem plakatu štafete. Zmagovalec leta 1987 je bil slovenski umetniški kolektiv znan kot Neue Slowenische Kunst (NSK ali Nova slovenska umetnost), vendar vse ni bilo tako, kot se je zdelo.
Plakat, ki ga je predložil NSK, je bil dejansko prenovljena različica starega nacističnega propagandnega plakata, saj je bil sporni kolektiv namenjen osvetlitvi hinavščine Titovega kulta osebnosti. Plakat je nekako uspel zmagati na natečaju, a resnica se je kmalu pojavila. Mnogi verjamejo, da je to pomenilo konec štafete mladosti.
Titova smrt je štafeto začasno ustavila © Jože Gal / WikiMedia Commons
