Miroslav Krleža, ki velja za največjega hrvaškega pisatelja 20. stoletja in vodilno osebnost balkanske književnosti, v svoji domovini slovi kot modernistična literarna ikona, ki je enaka Joyceu ali Proustu. Njegova dela opozarjajo na literarno avantgardo zgodnjega 20. stoletja, obenem pa preučujejo vnemo nacionalnih identitet, ki so zaznamovale Jugoslavijo v tem obdobju.
Kot toliko zgodnjih modernističnih pisateljev in umetnikov je bilo življenje in delo Miroslava Krleže oblikovano z grozljivim nasiljem iz prve svetovne vojne. Krleža se je rodil v Zagrebu leta 1893, v tedanjem delu Avstro-Ogrske in preživel velik del njegove zgodnje zgodbe življenje v vojaških šolah, preden je na koncu služil v avstro-ogrski vojski. V zgodnji manifestaciji političnega pretresa, ki bi opredelil njegovo poznejše življenje, se je umaknil v srbsko vojsko, kjer je bil označen za izdajalca in se je bil prisiljen vrniti v avstro-ogrsko vojsko, njegov poraz je bil kaznovan in ponižen v čin skupnega vojaka. Ta picareskna zgodba je bila za Krležo smrtno resna, saj je njegovo ponižanje pomenilo, da so ga ob izbruhu prve svetovne vojne poslali na fronto, kjer je iz prve roke doživel grozo in zmedo, ki sta bila značilna za ta konflikt.
Krleževa zgodnja literarna prizadevanja so bila trdno v idealistični in romantični veni, a tako kot njegovi politični ideali so ga njegovo vojno izkušnjo nepreklicno spremenili. Iz vojne se je vrnil zavzet pacifist in marksist, ki sta ga konflikt in politični kaos preobrazila v vero v socializem. Konflikt je tako spremenil njegovo politično in umetniško predstavo o svetu in Krležo kataliziral v ustvarjanje politično angažirane literature, ki bi opredelila njegovo kariero. Bil je priča propadu Avstro-Ogrske in nastanku države Jugoslavije in se bo ves čas svoje kariere večkrat vrnil k raziskovanju političnih posledic tega padca, obenem pa bi ohranil nelagoden in včasih antagonističen odnos z socialistični ideali Tita in jugoslovanskih komunistov. Kljub svojemu marksizmu je Krleža odločno nasprotoval despotizmu stalinizma in kulturni in umetniški represiji, ki je šla z roko v roki s takšnim avtokratskim vodstvom, zato je izzval vodstvo Komunistične partije v Jugoslaviji, da ponudi drug model socializma, ki je cenil kulturno oz. likovni izraz.
Kip Miroslava Krleže © Flammard / WikiCommons
Krleža je večino medvojnih let preživel v političnih in kulturnih spremembah na Balkanu, obenem pa se je izogibal pozornosti represivnih sil pronacistične lutkovne Neodvisne države Hrvaške pod Antejem Pavelićem in vzdrževal nelagodno zavezništvo s Komunistično partijo Jugoslavije. V tem obdobju je objavil tudi večino svojih najbolj odmevnih del in razvil svoj sloves političnega in kulturnega ikonoklasta v vrenju balkanske politične scene. Njegov najbolj odmeven roman ostaja Vrnitev Filipa Latinowicza, formalno inovativno zasliševanje kulturnih korenin, ki je Krležo trdno postavilo v kalup visoko modernističnih pisateljev zahodne Evrope. Sledi podvigom borbenega hrvaškega slikarja Philipa Latinowicza, ki se vrača v mesto svoje vzgoje in išče umetniški navdih. Namesto tega odkriva socialno in kulturno bankrotiran svet, v katerem sta korupcija in hinavščina zelo razširjena. Ta nenadni pogled na revščino njegovega umetniškega konteksta in brutalnost njegove lastne vzgoje korenito spremeni njegov pogled na življenje in njegovo umetnost. Krleža skozi to alegorično zgodbo preučuje vpliv kulture in družbe na posameznika ter se z marksističnega vidika loti filozofske razprave o racionalnosti in umetnosti. Roman je edinstven dosežek, ki v veliki meri združuje filozofsko ostrino Dostojevskega in modernistično nostalgijo Prousta.
Krležin drugi velik roman tega zgodnjega obdobja je bil Na robu razuma, ki je v meščanski družbi ponujal črno vizijo morale in hinavščine. Gre za vznemirljiv prikaz življenja v tiranski vladi, ki ima podobnosti z alegoričnimi deli, kot sta Camusova Kuga, kot tudi ekspresionistični obup Kafkinega sojenja. V njej zelo cenjeni odvetnik nenamerno izbruhne pošteno izjavo na večerji in iz teh neškodljivih začetkov se kaos razbije, ko se nanj zruši fasada njegovega uglednega meščanskega življenja. Precej starodaven za svoj čas je napovedoval spust Vzhodne Evrope v totalitarno zatiranje in ostaja močan še danes za zasliševanje političnega pomena resnice in fikcije.
Miroslav Krleža Leksikografski inštitut © Silverije / WikiCommons
Čeprav se Krleža najbolj spominja po svojih romanih, je bil tudi slavni dramatik in je velik del svoje kariere posvetil gledališču, kjer je pisal ekspresionistične predstave, kot sta Adam in Eva, ki sta združila realizem Ibsena in Strindberga iz poznega 19. stoletja z modernističnim gledališče, ki je cvetelo po Evropi. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je izdal tudi številne zbirke kratkih zgodb, na primer hrvaški Bog Mars in Tisoč in ena smrt, oba sta ostro protivojna in o čemer jasno govori njegova vojaška izkušnja.
Po koncu druge svetovne vojne in postavitvi novih meja povojne jugoslovanske države je bil Krleža rehabilitiran, njegov prispevek k nacionalni literaturi Jugoslavije pa je bil priznan. Bil je povzdignjen v vlogo literarnega laureata države, zlasti po razpadu Tita s Stalinovo ZSSR. Krleža je ob podpori države ustanovil Jugoslovanski inštitut za leksikografijo in preostanek življenja preživel kot kulturni in literarni vodja znotraj Jugoslavije. Preimenovani Leksikografski inštitut Miroslava Krleže ostaja na Hrvaškem kot spomenik njegovega političnega in kulturnega pomena in kot trajni opomnik na ta politični ikonoklast je postal kulturni voditelj, ki bi utelesil in opredelil kaos evropske zgodovine 20. stoletja, hkrati pa Balkanu dodal modernistična lastna ikona.
